Uvajanje trdne hrane v prehrano dojenčka

Okoli 6. meseca otrokove starosti izključno mlečna prehrana, ne glede na to, ali gre za materino mleko ali mlečno formulo za dojenčke, ne zadostuje prehranskim potrebam otroka. Ravno zaradi tega je treba v otrokovo prehrano uvesti trdna živila.

Dopolnilna prehrana se običajno začne med 4. in 6. mesecem otrokovega življenja, kar je večinoma odvisno od otrokove nevromotorične pripravljenosti in telesne mase. Med 5. in 10. mesecem otroci začnejo kazati zanimanje za živila, ki niso mleko, so odprti za nove okuse in teksture hrane, ob začetku izbijanja zob pa začnejo razvijati tudi sposobnost žvečenja. Dojenčki imajo zelo močne čeljusti in čeljusne mišice, zaradi česar zmorejo žvečiti mehka živila, kot so banana, kuhana korenček, jabolko, hruška, krompir, avokado in podobna živila, celo pred izbitjem zob.

Izbira živila za začetek dopolnilne prehrane je odvisna od tradicije države in navad družine. Pri nas se dopolnilna prehrana najpogosteje začne z žiti, sadjem in škrobnato zelenjavo (krompir, korenček), priporočljivo pa je uvajati novo živilo na vsakih 3 do 5 dni.

Pri uvajanju dopolnilne prehrane se pogosto pozablja na teksturo. Sodobni čas je prinesel tudi sodobne načine priprave kašic z različnimi sekljalniki in mešalniki, ki omogočajo pripravo kašic popolnoma gladke teksture. Otroci zlahka sprejmejo hrano gladke teksture, vendar bi morali okoli 6., najkasneje 7. meseca začeti jesti hrano z večjo gostoto in bolj izrazito teksturo (grudice, koščke).

Hranjenje oziroma prehranjevanje ima pomembno vlogo v oromotoričnem razvoju in s tem tudi v razvoju govora. Najpomembnejše spremembe v oromotoričnem sistemu se zgodijo med 6. in 10. mesecem, kar dodatno poudarja pomen dopolnilne prehrane in teksture hrane, ki jo otrok je. Uživanje izključno gladke, popolnoma zmiksane hrane lahko vodi v zavračanje hrane z teksturo v kasnejši otroški dobi. Obstajajo celo dokazi, da uvajanje živil z grudasto teksturo po 10. mesecu starosti lahko povzroči motnje hranjenja v smislu senzorne averzije – zavračanja teksture in celo bruhalne reakcije ob zaužitju kašice z delci hrane. V tem primeru lahko pride tudi do zavračanja žvečenja hrane.

Tradicionalno so se kašice vedno pripravljale z metodami, kot so pasiranje, gnetenje in ribanje, zato so imele tudi prve otroške kašice bolj grobo teksturo kot današnje miksane. Ravno zaradi tega je pomembno, da se pri pripravi kašic in izbiri že pripravljenih kašic za otroke, starejše od 7 mesecev (lahko tudi prej), upošteva tekstura.

Primeri takih kašic so na grobo zgneta banana, drobno naribano jabolko ali korenček, kuhana riž, proso ali drobna testenina ali zdrobljeno piškot. Dobro je kombinirati tudi pire iz sadja s kuhanimi žiti, na primer pire iz jabolka in hruške v kombinaciji z žiti, kot je riž, bo otroku dal sladkast kašasti obrok z zrnatimi delci, kar spodbuja žvečenje.

Dajanje gostejših kašic in grobih tekstur je najbolje izvajati z že poznanimi, dobro sprejetimi in blago aromatičnimi živili, saj se tako doživetje v ustih osredotoča predvsem na teksturo in ne na nove okuse in vonje. Preveč novih dražljajev lahko namreč otroka preveč stimulira in povzroči zavračanje hrane.

Uvajanje teksture v obroke je izredno pomemben dejavnik dopolnilne prehrane in nikakor ne sme biti zanemarjeno. Večja gostota in grobe teksture hrane omogočajo otroku pravočasni in ustrezni oromotorični razvoj, ponujanje hrane na način finger food pa spodbuja razvoj samostojnosti pri prehranjevanju.

dr. sc. Tena Niseteo, dipl. ing. prehr. teh.,

klinična nutricionistka

Referenčni center za otroško gastroenterologijo in prehrano, Klinika za otroške bolezni Zagreb