LINO IN BIBA POMAGATA ŽIVALIM

Bil je vroč poletni dan, vendar Lino vseeno ni odnehal pri svojem dnevnem sprehodu. Premikal se je v senci in s seboj nesel veliko steklenico vode, da bi se zaščitil pred popoldanskim soncem in dehidracijo. Ravno je načrtoval, da bo skrenil, ko je iz grma zaslišal tih glas. Radoveden je razmaknil veje in pokukal izza grma.

Hej, Biba, pa to si ti! – Lino se je razveselil, ko je zagledal svojo prijateljico, vendar ni razumel, kaj dela, ko sedi v grmu in se pogovarja sama s seboj, zato jo je vprašal.

Sprehodila sem se in ravno tukaj je ptičica padla iz gnezda. Poglej, zelo je prestrašena in mislim, da ima mogoče poškodovano krilo. – Biba je s sočutjem gledala v rjavo ptičico, ki jo je Lino opazil šele, ko je bolje pogledal v travo. Bila je zelo majhna.

Joj, uboga ptičica! Mislim, da je to mladi vrabec. Si ji dala vode? – je zaskrbljeno vprašal Lino in segel po svoji steklenici.

Nisem, nimam je s seboj. Ampak jo nameravam odnesti do veterinarske ambulante. Greš z mano? – je vprašala Biba Lina, ne da bi odmaknila pogled od ptičice, ki je poskušala zamahati z majhnimi krili, vendar ji ni najbolje šlo.

Seveda! Najprej ji damo malo vode, gotovo je žejna. – Lino je v dlan zlil nekaj vode in jo ponudil ptičici. Najprej ga je previdno pogledala, nato pa je poklapala nekaj kapljic.

Nato je Biba vzela ptičico v naročje in skupaj so odšli proti veterinarski ambulanti. Biba je vprašala Lina: – Če veterinar reče, da je krilo zlomljeno, bo morala ostati pri meni, dokler se ne pozdravi… Misliš, da se bo mama zaskrbela zanjo?

Lino je pogledal Bibo in odgovoril: – Verjetno bo, a tudi hvaležna ti bo, ko ji boš vrnila ptičico s pozdravljenim krilom. Ne skrbi, delamo dobro delo. Samo še vprašati morava veterinarja, s čim jo lahko nahranimo.

Biba je prikimala in nadaljevala pot, ne da bi odmaknila pogled od ptičice, ki jo je nosila. Občasno ji je nežno govorila, da bo vse v redu. Lino je medtem že razmišljal, katero sadje bi mu pasalo.

Ker je tako vroče, bi mi prav prišla lubenica. Ali melona! Kaj praviš, Biba? Se bova po obisku pri veterinarju osvežila s kakšnim sočnim sadjem? – je vprašal Lino Bibo.

Hmmm… – Biba je bila sprva neodločna, saj jo je skrbelo za ptičico.

Pa no, Biba, veš, da bo vse v redu! Moraš pojesti kakšno sadje in se osvežiti po tem sprehodu. – Lino ji je veselo pomežiknil in jo tako pomiril, zato je privolila.

Veš, kaj bi mi prav prišlo? – se je nenadoma spomnila Biba. Lino je nagnil ušesa, ker ga je zanimalo, kaj bi lahko prekašalo lubenico in melono.

Frutolino sadje s pirejem! Ali Frutolino sadje z ovsenimi kosmiči, vseeno mi je. Vem, da nisem več mala dojenčica, ampak priznaj, da so tudi tebi Frutolino sadni pouchevi odlični! – je nadaljevala Biba.

Lino je skomignil z rameni: – Nimam izgovorov. Ko gre za Frutolino sadne pouche, sem tudi jaz samo velika dojenčica!

Biba se je sladko nasmejala, ptičica pa se ji je v smehu pridružila s tihim čivkanjem. To je bil dober znak. Ptičica bo v redu, Lino in Biba se bosta osvežila s sadjem, nato pa bosta v vrtu pustila nekaj skled s svežo vodo za živali.