Beg iz družinskega gnezda

Nekaj ti moram priznati …

Pravzaprav moram nekaj priznati SEBI. Moj prvorojenec ni več najstnik.

Spomnim se, ko mi je mama, takoj po rojstvu Dančija, rekla, da bom šele zdaj spoznala, kako čas v resnici beži. In res – teh skoraj 20 let bi lahko strnili v eno besedo: VUUUUU!

Ne vem, ali je to zaradi rutine, v katero se zapleteš, ko se poročiš in rodiš enega, dva ali tri otroke, zaradi monotonosti domačega dela ali pa zato, ker čas resnično beži, šele zdaj imaš dokaz.

Moj ključni dokaz za **vrnitev v realnost** se je zgodil pred dnevi, ko se mi je Danijel previdno približal z željo po pogovoru. Lahko si predstavljate, kaj mi je šlo v tistih minutah po glavi (morda so bile to milisekunde, kdo ve, saj sploh ne znam več oceniti časa) …

– Kaj si pa zdaj naredil/a? Ali opuščaš študij? Ste se znašli v slabi družbi? – vsa ta vprašanja so se mi rojila po glavi. Seveda, mame vedno najprej pomislimo na nekaj slabega. Predvidevam, da gre za evolucijsko samoobrambo, evolucijsko različico načela “nič nas ne more presenetiti”. Medtem ko so se mi pred očmi prepletali vsi scenariji, drug za drugim, sem slišal le sebe, kako govorim:

– Seveda, usediva se, skuhala nama bom topel Čokolino in mi boš lahko povedala vse, kar te muči …

– Mami, rada bi se odselila. – je Danči rekel skoraj potihoma, kot da bi bila največja vlačuga na svetu.

Nekaj minut molka na obeh straneh. Moje življenje se je pred očmi obrnilo na glavo. Zdi se, kot da sem ta trenutek doživel/a nazadnje včeraj. Samo takrat, pred kakšnimi dvajsetimi leti, sem bil jaz tisti, ki je ‘pozival’ k pogovoru s starši. Ne spomnim se vseh podrobnosti, ampak spomnim se, da ni šlo tako gladko. Morda zato, ker so bili časi drugačni, in morda zato, ker ni enako, ko hči ali sin zapusti gnezdo, ampak takrat sem si prisegel, da bom, ko bom postal starš, malo bolj liberalen. In tukaj sem imel priložnost, le nekako prehitro se mi je ponudila …

Ne vem, kaj se je Dančiju pletlo po glavi, ampak verjetno je imel občutek, kot da se mu vrti v glavi. Imela sem srečo, da sem imela v trenutku, ko je izrekel usodni stavek, v ustih kar nekaj žlic Čokolina, tako da mi je zdrsnil po grlu, kremast in gladek, ravno pravšnje gostote, in mi nudil vsaj kanček tolažbe v tem, za eno mamo, tragičnem trenutku.

– Prav, imaš načrt za to? Kje bi živel/a, s kom? (Zakaj nas zapuščaš?!!) – Uspelo mi je zbrati se in celo zveneti precej mirno. Zadnje vprašanje sem si zakričala, a se nisem mogla slišati, kako bi ga dejansko izgovorila.

– Dva prijatelja s fakultete že živita skupaj in iščeta tretjega sostanovalca, zato sta me prosila, jaz pa sem ravno razmišljal, da je morda čas, da poskusim biti malo bolj samostojen … – je Danči, še vedno negotov, predstavil svojo najnovejšo idejo.

– In koliko nas bo to … – Nisem imel niti časa dokončati stavka.

– Res ne bo stalo veliko, več nas bo, nižja bo najemnina. Lahko si ga sam plačam kot natakar preko študentske pogodbe, ampak razmišljal sem, da bi tebe in očeta prosil za pomoč pri režijah in hrani. Seveda bom jedel v menzi in … – je vedno bolj samozavestno razlagal svoj načrt.

Vidim, da je to načrtoval v glavi že dolgo časa, do najmanjše podrobnosti. Vedno je bil takšen. Umaknil se je v svojo sobo, dolgo molčal, nato pa nenadoma prišel ven s popolnoma izdelanim načrtom. Tudi njegov oče je tak, v tem pogledu sta si identična.

– Daj no, daj mi nekaj dni časa, da vprašam očeta, kaj si misli o tem. Rad bi, da bi bila to naša skupna odločitev. – Odločil sem se, da si kupim še nekaj časa. Vedno je bil moja racionalna polovica …

***

– Zaman se sekiraš … – me je takoj pomiril moj zen mož – No, naravno je, da si želi živeti s fanti, saj je na fakulteti, pri teh letih je to največji uspeh, ki ga lahko moški doseže. Pustimo mu, naj poskusi, vedno se lahko vrne, če ne bo šlo. Poleg tega bosta dekleti dobili vsaka svojo sobo, zato je morda čas, da ločimo Hano od Nine …

Vidiš, jaz na to sploh nisem tako gledal. Zame je vse vedno čustveno, dokler se ne pojavi razum.

– Poleg tega nisi mislila, da bo imel prostor zase in da bo dekle, s katerim se že nekaj časa videva, lahko prišlo k njemu, – je rekel moj zakoniti mož in mi rahlo pomežiknil.

Kaj za vraga, saj sem vedel! Vseeno pa so vedno na prvem mestu občutki, šele nato razum. V vsem…

Kaj bi storil/a na mojem mestu?

Do naslednjič, ljubim te J.